Ustvarjanje programov je sestavljeno iz več stopenj, imenovanih življenjski cikel. Testiranje je ena najpomembnejših faz, saj je pred dostavo programske opreme stranki in njenim zagonom. Ne smemo pozabiti, da namen testiranja ni zagotoviti, da program deluje pravilno in pravilno, temveč zaznavanje napak, prepoznavanje napak pri ustvarjanju netipičnih situacij ali nenavadnih zaključkov.
Potrebno
- - preizkušeni program z izvorno kodo;
- - programska dokumentacija;
- - testni načrt;
- - več naborov vhodnih podatkov (tako pravilnih kot namerno napačnih);
- - somišljeniki, ki jih zastopajo kolegi.
Navodila
Korak 1
Prvi korak pri testiranju je odpravljanje napak. Odpravljanje napak praviloma izvede programer, ki je napisal program ali pozna programski jezik izdelka, ki se preskuša. Med fazo odpravljanja napak se v izvorni kodi programa preveri skladenjske napake. Odkrite napake so odpravljene.
2. korak
Naslednji korak pri odpravljanju napak je statično preskušanje. Na tej stopnji se preveri vsa dokumentacija, pridobljena kot rezultat življenjskega cikla programa. To je tehnična naloga, specifikacija in izvorna koda programa v programskem jeziku. Vsa dokumentacija se analizira glede skladnosti s programskimi standardi in na podlagi statičnega preverjanja se ugotovi, kako program izpolnjuje določena merila in zahteve kupcev. Odprava netočnosti in napak v dokumentaciji je zagotovilo, da je ustvarjena programska oprema kakovostna.
3. korak
Naslednji korak pri testiranju je uporaba dinamičnih metod. V postopku neposrednega izvajanja programa se uporabljajo dinamične metode. Pravilnost programskega orodja se preveri glede na niz testov ali sklopov pripravljenih vhodnih podatkov. Med izvajanjem vsakega preizkusa se zbirajo in analizirajo podatki o okvarah in okvarah programa.
4. korak
Obstajajo metode, pri katerih se program obravnava kot "črna skrinjica", tj. uporabljajo se informacije o problemu, ki ga je treba rešiti, in metode, pri katerih se program šteje za "belo polje", tj. uporablja se programska struktura.
5. korak
Cilj dinamičnega testiranja črne skrinjice programov je ugotoviti največje število napak v enem testu z uporabo majhne podskupine vhodnih podatkov. Za izvajanje preskusov s to metodo je treba pripraviti dve skupini pogojev vnosa. Ena skupina mora vsebovati pravilne vnose za program, druga skupina pa nepravilne vnose na podlagi specifikacije napačnih vhodov. Po zagonu programa na vhodnih podatkih iz obeh skupin se ugotovijo neskladja med dejanskim vedenjem funkcij in pričakovanim.
6. korak
Metoda "belega polja" vam omogoča raziskovanje notranje strukture programa. Niz preizkusov, ki temeljijo na tem principu, mora zagotoviti, da se vsak operater opravi vsaj enkrat. Razdelitev na skupine pogojev vnosa mora biti osredotočena na preverjanje prehoda vseh programskih poti: pogojev, vej, zank.
