Namestitev gonilnika v Linux za mnoge uporabnike preneha biti zelo zapleten in težaven postopek. Od trenutka, ko Linux postane resnično uporabniku prijazen, se je v samem sistemu, zlasti pri namestitvi gonilnikov, veliko spremenilo. Ta članek bo govoril o glavnih načinih namestitve gonilnikov v Linux.
Potrebno je
Internet, linux, paket gonilnikov
Navodila
Korak 1
Linux vsako leto postaja vse bolj priljubljen, hkrati pa sistem sam postane preprostejši, bolj uporabniško naravnan. To seveda vpliva na postopek namestitve gonilnikov.
V sodobnih distribucijah Linuxa je ta postopek že avtomatiziran, tj. gonilniki so nameščeni bodisi "iz škatle" (takoj po namestitvi) bodisi s posebnimi rpm (sistemi iz družine red-hat) ali deb (debian). Poleg tega nekatere distribucije (zlasti Ubuntu ali Suse) omogočajo prenos in namestitev gonilnikov neposredno z nadzorne plošče paketa. Upravitelj paketov samodejno prenese zahtevane pakete in jih nato namesti. Edina težava, ki se lahko pojavi tukaj, so paketi odvisnosti, vendar s to težavo skrbi tudi upravitelj paketov. Potrebne pakete je vedno mogoče prenesti iz omrežja, skoraj vsi gonilniki za Linux se prosto distribuirajo. Druga možnost namestitve je iz virov. Takšni gonilniki so praviloma na voljo v arhivskih oblikah tar.bz, tar.bz2 ali tar.gz. To je običajen arhiv, vedno razpakiran s standardnim arhivarjem. Arhiv običajno vsebuje navodila za namestitev (datoteka INSTALL).
2. korak
Za udobje lahko za prevajanje odprete imenik z razpakiranim programom.
V terminalu: cd path_to_directory_w_pakiran_program Primer:
cd namestitev / vim2.5 /
3. korak
Nato se zažene konfiguracijski pripomoček za določitev sistemske konfiguracije in naknadne namestitve: sudo./configure
4. korak
Temu sledi neposredno sestavljanje in namestitev programa.
Terminal: sudo make && sudo make install sudo make compilation sama sudo make install - installation
&& je operater združitve (dva dejanja v enem).
