Spletni brskalnik je program, prek katerega si ogledujemo internetne strani. Splošna arhitektura vseh priljubljenih brskalnikov je podobna: sestavljena je iz več medsebojno neodvisnih komponent, ki se nato kombinirajo prek posebnih vmesnikov.
Navodila
Korak 1
Najprej pridejo do omrežnih nastavitev: JavaScript, razčlenjevalnik XML in Display Backend (obdelava dogodkov na zaslonu). To so 4 neodvisni moduli, ki delujejo v okviru grafičnega mehanizma. Nato se programira motor na visoki ravni, ki je tako kot uporabniški vmesnik sposoben shraniti določene podatke. Obstajajo tudi dodatne komponente (vtičniki, večpredstavnost, poštni modul, pomoč, orodja za razvijalce itd.), Ki pa ne vplivajo toliko na strukturo brskalnika.
2. korak
Vsaka komponenta arhitekture je na določeni ravni in lahko komunicira le z najbližjim elementom. Zato se arhitektura brskalnika imenuje večplastna.
3. korak
Uporabniški vmesnik je neke vrste medpomnilnik, ki obstaja med motorjem in uporabnikom. On je tisti, ki sprejme vse želje uporabnika, mu da vse možnosti in obdela vsa njegova dejanja. Vmesnik pomaga zagotoviti standardni nabor funkcij. Motor na visoki ravni je odgovoren za obdelavo strani, torej za prikaz celotnega grafičnega dela. Prav tako začne stran nalagati, jih osveži, skoči nazaj ali naprej, dela z zaznamki, zgodovino in nastavitvami, ki vplivajo na grafiko.
4. korak
Isti grafični motor je glavni del katerega koli brskalnika. Prikaže vsebino vira ter razčleni HTML in XML, pri čemer upošteva vpliv CSS in JS ter drugih predmetov (slike, flash). Na podlagi vseh podatkov, ki jih zbere motor, se ustvari postavitev, ki jo uporabnik vidi na monitorju.
5. korak
Komponenta omrežja, JS, XML razčlenjevalnik so specializirani deli programa, ki delujejo na ustrezne parametre. Display Backend je povezan z operacijskim sistemom in omogoča izpis najbolj primitivne grafike (drsne vrstice, obrazci, okrasitev oken itd.), Kar je odvisno od operacijskega sistema.
6. korak
Zahvaljujoč sistemu komponent lahko brskalnik enostavno spremeni zasnovo, lažje je lokalizirati programske napake, vsaka komponenta je izboljšana posebej in ne vpliva na program kot celoto, vsako komponento je mogoče uporabiti ločeno.
