V pomnilniku z naključnim dostopom so začasno shranjeni podatki in navodila, ki jih procesor potrebuje za izvajanje operacij. Prenos podatkov v RAM je na voljo prek izjemno hitrega pomnilnika ali neposredno. Vsi podatki se shranijo le, ko je računalnik vklopljen; ko je izklopljen, se vsi podatki izbrišejo.
Med izvajanjem programa se nekatere najpomembnejše datoteke naložijo v pomnilnik z naključnim dostopom (RAM) in tam shranijo, dokler se aplikacija izvaja. Procesor neposredno izvrši te datoteke in shrani rezultate. V pomnilniku so shranjene kode stisnjenih tipk in vrednosti matematičnih operacij. Po izvedbi ukaza Save se vsebina RAM-a shrani na trdi disk.
Večina uporabnikov osebnih računalnikov poskuša povečati količino RAM-a, kajti večji je, hitreje delujejo vsi naloženi procesi. To je še posebej pomembno pri zagonu programov, ki zahtevajo veliko virov, kot so urejevalniki iger ali grafike. Več RAM-a bo hitrejše igranje in urejanje.
RAM je razdeljen na številne vrste, med katerimi so najpogostejše DDR, DDRII in DDRIII, ki se razlikujejo po hitrosti prenosa podatkov. Višja kot je frekvenca, hitrejše je delo. Počasnejši med njimi je DDR, najhitrejši je DDR3. Ti trakovi imajo različne konektorje.
Vsak modul vsebuje mikrovezja, ki so povezana z matično ploščo. Ti moduli imajo različne značilnosti in morajo biti združljivi s sistemom, v katerem se uporabljajo. ROM je samo za branje pomnilnika, zato uporabnik ne more izvajati operacij pisanja. DRAM je dinamična pomnilniška naprava, ki ima naključni vrstni red vzorčenja. In SRAM je statični pomnilnik z naključnim dostopom. ROM in DRAM podpirata shranjevanje, vendar podatkov na njih ni mogoče spremeniti, zato so vanje naloženi programi, ki zaženejo sistem. ROM lahko štejemo za del sistemskega RAM-a, del katere koli vrstice pa ima naslovni prostor za nalaganje najpomembnejše programske opreme.
RAM je sam po sebi mikrovezje. Obstajajo enostranski in dvostranski trakovi, na katerih so moduli nameščeni na eni ali obeh straneh.
